sončno z oblački v obliki nasmehov

Danes sem nečakinjo učila matematiko. Takoj,ko je omenila, da je pisala nezadostno (ojoj!) sem zavpila naj gre domov po zvezke in pride nazaj, da se bova učili! :)
In je šla. Prišla nazaj. In sva začeli. Bila sem presenečena nad njo, kako je vse razumela. Pa tudi nad sabo, kako dobro sem ji vse razložila! ha ha! :D
Mogoče bom pa res nekoč učiteljica.

Naredila sem tudi nekaj, kar sem si že dolgo želela, pa nisem mogla preko sebe.
V google sem vtipkala: 'kako deaktivirati fb račun' in že čez par sekund je bil moj račun deaktiviran.
Carica a? :P

jasno s kapljami dežja

V filmčku dolgem dobrih 20 minut igra tudi Nick Vujičič. 

Resnično vredno ogleda :)

deževno

Zadnje čase sem velikokrat slišala: ''Ti si taka... metkasta!'' 

''Jao, Metka metkasta!''

:)

Taka, ki zajoka že ob tem, če je kdo preveč dober do nje. Taka, ki ji polepša dan že malenkost. Taka, ki sovraži hinavščino tako zelo, da bi se kar zjokala, ko jo začuti... Taka, ki se smeje s srcem in se ponavadi kmalu zave, da ima od solz vlažne oči. Taka, ki uživa v norih stvareh ob še bolj odpulenih ljudeh. Taka, ki jo skrbi za ostale ljudi. Taka, ki obožuje otroke in rada hodi na poroke. Pa tudi rima, ker to je res prima! Taka...METKASTA!

V preteklem tednu sem se res velikokrat zjokala. Jokala sem, ko sem se znašla v adrenalinskem parku 10 m ali celo več nad tlemi (saj si niti pogledati dol nisem upala). Pred vsakim novim izzivom sem potočila solze, si jih obrisala, si rekla, da bom zmogla in se s tresočimi koleni podala v prazno. Predstavljala sem si že, kako mi spodrsne, kako se strga vrv, na katero sem bila privezana, kako padam v prazno in pristanem z glavo na štoru, nato je vse krvavo in... AH! Držala sem se kot klop.  Na koncu vsakega izziva sem bila ponosna nase, zajokala sem od sreče, pogledala kaj me še čaka, zajokala od strahu, slišala spodbudne besede, premagala samo sebe in se spustila. Ko sem prišla skozi se ovire sem bila tako ponosna kot še nikoli. Ampak to še ni bilo vse! Ker pa sem jaz jaz, nisem mogla reči ne adrenalinskemu spustu čez Sočo. In smo šli. Adrenalin je naraščal. Pred mano je bila dolga vrsta, za mano pa bolj kratka. Bila sem zelo navdušena, a bolj kot se je vrsta krajšala, bolj me je stiskalo v trebuhu, v srcu... povsod me je stiskalo! 

Vsi so super opravili, na začetku se je slišal kratek vrisk, potem pa že smeh. Carji! Kako, da jih ni nič strah?!

Potem sem bila na vrsti jaz. Pripela sem se. Stric mi je moral še enkrat obnoviti vsa pravila, da ne bom ostala brez prsta, da ne bom do konca priletela s hrbtom... Vsa prestrašena sem ga pogledala in rekel je: VSE BO V REDU! Spet je pritekla solzica. Pogledala sem sošolce, jim obupano povedala, da jih imam rada. Potem nekaj časa zadrževala spust z nogami, nato pa sem se spustila. Vpila sem. Vreščala sem tako zelo... sploh ne znam opisati kako! Za razliko od ostalih je bilo moje vreščanje konstantno in se je vleklo od začetka do konca. Nekje na sredini poti me je obrnilo tako da sem šla z bokom naprej. Začela sem mahati z roko, da bi se zopet naravnala nazaj. Postalo me je strah. Kaj, če se res zgodi, da priletim s hrbtom. Ko sem že postajala panična mi je uspelo! Potem pa me je kar na enkrat presenetilo. Ustavilo se je. Z ogromno silo sem odletela v zrak in potem spet nazaj. Imela sem tist svoj najbolj šokiranoprestrašen pogled. Počutila sem se kot mrtvec. Obvisela sem in nisem mogla nič. 

To je preveč zame! Ko sem se zavedla, sem zaslišala smeh. Tako glasen. Prav vsi so krepavali od smeha. Še jaz krepavam, ko pomislim kako je moralo to zgledati. Noge so se mi tresle vsaj še 5 minut. Pa ne pretiravam. 

PONOSNA!

Čez dva dni sem kot dež jokala na najlepši poroki ever! Vedno sem jokala na porokah, ampak tako kot na tej, pa še na nobeni!

.... pa še sem jokala 

in se smejala 

:)

Tabor z volkci, 20.,21. 7.

 Z Leo sva bli dva dni tehnični na taboru volkcev :) Neizmerno sva uživali tako v kuhanju kot tudi v igranju z otroci in na tabor imam prav lepe spomine :)

Kolpa, 15.-19.7.

Eno samo prijetno lenarjenje.

vse najboljše za te...

V soboto (14.7.) sem se ob enajstih zvečer spravila v posteljo. Ravno sem hotela izključiti telefon, ko je ta zazvonil. Lucija. Ni mi bilo takoj jasno zakaj kliče. Pogovor je zgledal takole: 

- Halo? 

- Živjo Metka. A že spiš? 

- (čist zaspano) Ne. 

(v ozadju se sliš šepetanje in lajanje mojega psa(ampak itak sem misnla, da se sliš zato k je okn odprt)

- DEJ PRID VN! 

- Ja. (prekinem) 

Čez dve sekunde k sm dojela, da sm se glihkar pogovarjala z njo, pa sem jo klicala nazaj. 

- Čak, kaj? Morm res vn pridt? 

In potem sem se čistočisto potiho v pižami odtihotapila ven in zagledala svoje ljube prijatelje, ki so peli : vse najboljše za te, vse najboljše za te...  

Še malo pa bi zajokala, res so me lepo presenetl :) 

HVALA VAM!

Kolesarsko romanje (8.-13.7.)